Anton Trstenjak se je rodil 8. januarja 1906 v Rodmošcih v občini Gornja Radgona uglednemu malemu kmetu Janezu. Anton je očeta izredno občudoval. Imel je izreden spomin za številke in paragrafe, strašno natančno je risal zemljevide in lepo pisal. Bil je poštenjak, celo razsodnik v prepirih med kmeti. Njegova beseda je bila spoštovana.
Mati Marija je bila skrbna in trdoživa. Sin jo je imel neizmerno rad. Občudoval je njeno neusahljivo dobro voljo, veselje in radost. Rada je pela. Za svoje otroke bi naredila vse. Bila je resnično srce družine kot kasneje Trstenjak govori o družini: Mož je razum, žena srce in njuna ljubezen kot kri, ki poganja skupno življenje dveh oseb kot eno celoto. Med njima je bila spoštljiva in dostojna ljubezen in otroci so iz njunega odnosa čutili vdanost drug drugemu. Zato so se v družini počutili varne.
Anton se je rodil kot tretji otrok v družini, toda žal so trije že kot otroci umrli. Bil je tako kot edini moški potomec, ki je odraščal med štirimi sestrami. Že kot otrok je bil radoveden in si je želel, da bi odšel v tuje dežele. Zgodaj je ugotovil, da »za kmeta pa ne bo«. Raje je bral in risal in se vdajal domišljiji o življenju v daljnih deželah. Svoje otroštvo opisuje kot nežno, melanholično, žalostno sredi goric. Želel si je v svet, želel je videti in vedeti še kaj več, kakor svet, ki ga je zaobjel s pogledom.
Šolo je obiskoval v Negovi. V šoli je dobil vzdevek »Rodmoški Tunek«, ker je učiteljica tako ločevala med dvema Tunekoma. In ta se ga je držal skozi celo negovsko šolanje. Bil je radoveden in odprte glave, zato mu je bilo v šoli včasih dolg čas, ko so ogromno ponavljali in utrjevali. On si je želel še kaj več.
Tako se je vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru in njegova pot v svet se je odprla. Študiral je na Teološki fakulteti v Innsbrucku, kjer je leta 1929 promoviral za doktorja filozofije in leta 1933 za doktorja iz teologije. Strokovno se je izpopolnjeval še v Parizu. Svoje življenje je posvetil psihologiji, ker ga je močno zanimala. Odločil se je za specializacijo eksperimentalne psihologije v Milanu. Tam si je nabral veliko znanja. Služboval je kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru, kot profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, nato pa v Ljubljani na Teološki fakulteti do 1973 leta. Predaval je po vsem svetu in bil zelo priznan strokovnjak. Vabili so ga v svet, na milansko in graško univerzo, toda Trstenjak se je odločil, da bo ostal zvest slovenskemu narodu, svoji domovini, kakor je ostal zvest svoji Prlekiji in svojemu domu. Bil pa je reden gost številnih mednarodnih srečanj psihologov in filozofov. Njegova predavanja so poslušali domala po vsem svetu. Svoje znanje je znal spraviti tudi na papir. Napisal je 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih, čez 500 strokovnih člankov in razprav. Strokovnjaki njegove knjige in članke razvrščajo v pet večjih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kurturološka in narodnostna dela in manjša skupina - teološka dela
Trstenjak o sebi pravi, da je med pisanjem delal kot obseden, kot motor. Že pogled skozi okno mu je rodil nove ideje in misli. Zato se je rad umaknil v »mir«. V Ljubljani, na Resljevi so namreč ljudje hodili k njemu po nasvet, pomoč, pogovor in nikoli ni nobenega odklonil. Za vsakega si je vzel čas in ga poslušal. Bil je dovzeten za človekove tegobe, toliko bolj, ker je človeka imel rad.
Trstenjak se ni čutil osamljenega. Okrog njega je bilo vedno veliko prijateljev, širokega znanja in globokega občutenja.
In kaj še pravi o sebi? Da je trmast optimist. Torej, da verjame v slovenskega človeka in mu zaupa.
Pred nami je torej to, da dediščino Trstenjaka peljemo naprej.
Rekel bi: »Vküp držmo«!