Poznal sem tri Ivane. Morda še katerega, na vsak način pa je v Krambergerju bivalo več oseb oziroma več značajev. Poznal sem ga kot dobrotnika, človeka, ki si je želel sprememb, predvsem pa sem ga poznal, kot svojega očeta. Kadar se kdo smeje njegovemu spominu, ga preklinja, v meni ne najde hvaležnega sogovornika; prepričan sem, da ne prvi, ne drugi niso poznali pravega Ivana. Nekateri so mu prehitro nasedli, nekateri so mu delali hudo krivico. Čeprav sem ob njem preživel zgodnje otroštvo je spomin še tako živ, kot bi se vse skupaj odvijalo danes. Lahko rečem, da je bil dober človek, predvsem pa zgleden in razumevajoč oče. Poznal sem tri Ivane, a v spominu mi bo ostal le eden. Dobri oče, a v bistvu nesrečni človek iz Negove.

Negova, ki je mnogim velikim ljudem nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet. Med njimi je bil tudi Ivan Kramberger, dobri človek.

Njegov rojstni kraj je Ženjak pri Benediktu. Leto 1936 je bilo prav posebno, saj se je materi Jožefi in očetu Francu 4. maja rodil sin Ivan, še slutila nista, da bo njun sin Ivan postal tako dobrodušen in velik človek.

V družini se je rodilo skupaj 11 otrok in vsi so morali zgodaj od rojstne hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači je šel za pastirja h kmetu v Voličino. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal,  spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava Šeka. Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. Osnovno šolo je obiskoval v Voličini in po končani osnovni šoli je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je nekaj let bil dimnikarski vajenec. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani. Dimnikarsko delo je nato opravljal v Celju in se spet vrnil nazaj k dimnikarju Papiču. Ko je bilo potrebno iti v vojsko se je zaljubil in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu. Tam je opravil šoferski izpit za tovornjak. V času služenja vojaškega roka si je prislužil vojaške medalje za hrabrost, saj je iz reke Morače rešil utapljajoče. Medaljo mu je dal sam maršal Tito. Ko se je vrnil iz vojaščine v domovino, se je odločil da gre »s trebuhom za kruhom« v tujino. Pot ga je vodila preko Gradca, kjer je delal v opekarni. Ker je bilo delo težko se je odločil, da gre v Nemčijo. Leta 1963 je v Nemčijo prišel z zvijačo, saj so ga žandarji zamenjali za Nemca. Zatekel se je v taborišče za tujce, tam je z veliko sreče in ker priimek Kramberger izvira iz Nemčije, so ga iz taborišča izpustili in pot je nadaljeval v Düisburg. Kjer je kmalu dobil službo v mehanični delavnici. Delal je tudi v kemični tovarni, tam je delal najgrša dela. Direktor tovarne je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil delo v bolnišnici Marien Hospital. Ko je v bolnišnici zagledal zdravnike v belih haljah, si je tudi on želel, da bi si jo enkrat oblekel. V bolnišnici je delal vse; bil je vzdrževalec, hišnik. Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in tegobami življenja. Opazil je tudi, da so aparati zastareli in ljudem nevarni. Kot vzdrževalec jih je začel popravljati in naredil nekaj izboljšav. Naredil si je tudi avto iz odpadnega materiala. Poimenoval ga je Bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Ravnatelj bolnice je opazil njegove izboljšave in poskrbel, da je prišel do primerne izobrazbe in ga zaposlil v oddelku za dializo. Naredil je kar veliko izboljšav in patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je tudi pomagal svoji rodni domovini Jugoslaviji z pošiljkami zdravil in raznim bolnicam podaril 41 dializnih aparatov in to v bolnišnice v Srbijo, na Ptuj, v Maribor, Mursko Soboto,… Leta 1972 se je vrnil v domovino in spoznal Marjeto, s katero se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo. V Nemčiji sta pomagala veliko ljudem, saj sta ustanovila društvo za pomoč revnim. Ko sta se pripravljala na nove akcije, mu je umrl oče. Po 20-ih letih garanja v Nemčiji sta se odločila, da si ob Negovskem jezeru zgradita svoj topel dom. Vrnila sta se v domovino. Leta 1984 sta odprla gostišče ob Negovskem jezeru in na spominsko ploščo je napisal: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni…« Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se njima je rodil prvorojenec in poimenovala sta ga Ivan. Kmalu je mali Ivan dobil vzdevek Ivek II. Svojega sina Iveka je imel tako rad, da mu je posvetil knjigo spominov Trnova pot. Z njim se je hotel vsakemu pokazati. Ljudje so v množicah prihajali k Negovskemu jezeru, saj je znal narediti show. Ker je imel zelo rad živali si je ob domu naredil manjši živalski vrt. Z opico, ki je kmalu postala njegov talisman je po Sloveniji prodajal svoje knjige. Napisal je 10 knjig, med njimi najbolj znana Trnova pot. Tudi v Sloveniji si je naredil avto iz starih delov. Začela se je kriza v Jugoslaviji in na vse hudo, kar  se mu je zgodilo v življenju se njima je leta 1990 rodil drugi sin Denis z Downovim sindromom. Čez noč se je odločil, da kandidira za predsednika predsedstva  republike Slovenije. Za predsednika ni bil izvoljen, dobil pa je podporo 20% volivcev, kar pa pomeni, da ga je volil vsak peti Slovenec. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo in vsakemu od kandidatov podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil.« Leta 1991 mu je umrla mama. Začela se je vojna za svobodno Slovenijo in tudi tukaj je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. In na binkoštno nedeljo 7. junija 1992 proti večeru je krogla v Jurovskem dolu blizu Lenarta pretrgala burno in polno življenjsko pot 56 letnega Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove. V njegovi grobnici v kateri ne počiva, pa je zapisano: »Kramberger Ivan 1936-1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolani.« Pokopali so ga na farnem pokopališču na Negovi in še nebo je jokalo, ko so ga položili k zadnjemu počitku. V svojem življenju je za uboge in revne dal več kot pol milijarde evrov. Kot je dejal dr. Anton Trstenjak se takšni geniji rodijo na vsakih 100 let. Atentat na Krambergerja še danes ni v celoti raziskan.